Reportaža: Udinese - Milan (30.01.2017)

Bili smo streljaj daleč od slovenske meje in si v Vidmu ogledali gostovanje ljubega nam kluba.

Vsaj enkrat v sezoni imamo vsi navijači Milana iz Slovenije izjemno priložnost, da igralce, ki zastopajo rdeče-črne barve spremljamo v neposredni bližini naše domovine, letos pa je žreb za ta dan določil »mrzli« 31. januar, ko so Montellini varovanci gostovali v Vidmu in se želeli oddolžiti za grenak poraz v prvi polovici letošnje sezone.

Naši transparenti na Curvi Sud Dacia Arene

Seveda nam kot zvestim navijačem nobena težava ne predstavlja niti precej daljša pot do Milana (mnogi od vas ste z nami tudi že potovali na kultni San Siro, tudi v prihodnje pa bo možnosti več kot dovolj), a odhod na tekmo, ogled slednje na enem najmodernejših štadionov v Italiji in prihod domov zgolj v »pol dneva«,… več kot dovolj razlogov, da smo se v velikem številu odpravili v Videm in z vsem srcem bodrili fante, da po seriji neuspehov v Milano odnesejo tri točke.

Odziv za tekmo takoj čez mejo je bil precejšni, prek našega kluba navijačev pa smo tokrat peljali okrog 40 vernih navijačev. Tokratna tekma je imela precejšnji simbolni pomen, saj je po igri usode skorajda točno 32 let nazaj ravno na tem štadionu svoj debi doživel veliki Paolo Maldini. Davnega 20.01.1985 je »Il Capitano« kot menjava na polčasu vstopil v igro in začel pisati zgodovino. Kot zanimivost povejmo, da je od takrat Stadio Friuli doživel ne eno, temveč dve veliki renovaciji (prvo leta 1990 za potrebe svetovnega prvenstva). Ob jubileju našega asa, smo se nanj spomnili tudi AC Milan SI in njemu v čast pripravili ogromen transparent, ki ga televizijske kamere žal niso zabeležile, ga je pa na našem Instagramu (KLIK) opazil in »polajkal« tisti kateremu je bil namenjen.

"Pred 32imi leti je tu nastala legenda. Hvala Paolo!"

Na prelepem objektu nesrečnega imena (Dacia Arena) je atmosfera neprimerljivo boljša kot na objektu pred obnovo. Štadion je pomanjšan, tribune približane igrišču, pogled iz tribun pa odličen iz vseh kotov. K popolnemu vzdušju so še dodatno pripomogle polne tribune in vse je bilo nared za spektakel. Da je Milan klub, ki ga mnogi nosimo v srcu v dobrem in v slabem pa priča tudi zanimiva prigoda. Oseba, ki je na Curvi Sud stala poleg mene je želela navezati stik z menoj, ko sem mu povedal da žal ne govorim italijansko pa sva se sporazumela ravno toliko, da sem dojel, da gospod prihaja iz daljnega Milana in se je v Videm pripeljal 400 kilometrov daleč, čeravno lahko vsak drug vikend Rossonere spremlja v svojem domačem mestu. Še en dokaz več, da nobena razdalja ni ovira za vernega Rossonera!

Tekma je imela odličen začetek in zelo slab konec. Milan si te tekme zagotovo ni zaslužil izgubiti, morda ravno ne zmagati, a vsaj točko bi si fantje prav gotovo zaslužili. Po hitrem vodstvu in slabšem nadaljevanju, ki je imel za posledico gol v mreži Donnarumme, so varovanci Montelle v drugem polčasu krenili na vse ali nič. Močno so pritiskali proti vratom, si priigrali kar nekaj nevarnih priložnosti a žoga enostavno ni želela v gol. Na drugi strani so zato domačini izkoristili prvo pravo priložnost v drugem delu in popolnoma preobrnili rezultat v svojo korist, ki so ga ob sramotnem zavlačevanju zadnjih 20 minut, tudi uspeli zadržati. Bolj kot poraz boli dejstvo da smo do konca sezone izgubili kar dva standardna člana prve enajsterice, ki nas je letos že večkrat osrečila. Če imamo za De Sciglia na klopi vsaj primerljivo menjavo (a naj bo jasno, tudi njegovo ne igranje bo hud udarec za ekipo), pa za »gospoda igralca« Jacka Bonaventuro menjave žal nimamo. Ob izjemno nerodni in na videz povsem nenevarni situaciji si je Jack natrgal stegensko mišico in bo počival vse do konca sezone.

Tudi Paolo je opazil transparent

Kljub vsem odličnim pogojem na štadionu in ob idealnih vremenskih pogojih (sonček brez oblačka in »toplih« 8 stopinj za ledeno mrzli letošnji januar) smo Videm zapustili poklapani ob tretjem zaporednem porazu moštva in ob dejstvu, da do konca sezone ne moremo več računati na našega praktično najboljšega igralca. A drugega kot verovati in upati ne moremo. Fantje so letos že večkrat presenetili tako samega sebe, kot vse nas in zakaj nas ne bi vse skupaj presenetili še enkrat več!

Ob koncu dneva, ko so se glave malce ohladile, je bil končni vtis vseeno pozitiven. Napeta tekma na prelepem štadionu in predvsem veselo druženje med navijači. Sploh to zadnje vedno pretehta, ko se morebiti pojavi dvom ali si trenutni Milan zasluži naš čas in denar. Situacija je žal takšna, da v zadnjih letih iz naših izletov večkrat pridemo poklapanih kot vedrih obrazov, a ravno druženje med navijači iz Slovenije vedno znova »rešuje situacijo« in povzroča da se navijači še naprej vračajo.

Naslednja priložnost za vse (tako povratnike na San Siro kot tiste, ki še niste obiskali tega kultnega štadiona) sledi že 19.2., ko v Milanu gostuje Fiorentina. Verjamemo, da se bodo fantje v naslednjih tekmah (Sampdoria, Bologna in Lazio) pobrali in prekinili negativen niz, nato pa z dobro formo nadaljevali tudi proti Jojotu in druščini. Če bi bil rad del zgodbe tudi ti, se prijavi na:

KLIK!

FORZA MILAN!